KRATEK ŽIVLJENJEPIS
Starosta kluba, kot ga radi pokličemo, se je z rokometom začel ukvarjati v 8. razredu osnovne šole (leta 1968). Svojo rokometno (igralsko) pot je končal leta 1975 in se za nekaj let umaknil iz rokometnih vod. V klub se je vrnil leta 1992 kot tehnični vodja, ko se je začelo "zlato" obdobje našega kluba. Leta 1996, ko je bil klub na višku svoje ustvarjalnosti, je Stane Ostrelič (takratni direktor slovenske rokometne reprezentance) Borisa povabil k prevzemu tehnične funkcije v reprezentanci. Prelomnica na njegovi poti se je zgodila leta 2000, ko je državna reprezentanca na EP v Zagrebu premagala Hrvaško in se tako uvrstila na olimpijski turnir v Sydney. Še danes se Boris nasmeji, ko ga pokličemo "prvi dobovski olimpijec", vendar prav to je! Takrat je reprezentanca osvojila 8. mesto. Sledila sta še dva svetovna prvenstva, štiri evropska prvenstva, troje mediteranskih iger in številne kvalifikacijske tekme. Leta 2004, ko je potekalo EP v Sloveniji, je bil priča zgodovinskemu uspehu naše reprezentance, ki je takrat osvojila srebro. Po dolgih 13 letih dela v reprezentanci se je leta 2010 odločil, da zaključi to poglavje. Izkušnje pridobljene v teh letih še danes s pridom izkorišča v našem klubu kot vodja članskega moštva. Z rokometom sta rasla tudi njegova sinova Klemen in Tadej, ki sta prav tako igrala za naš klub. Borisu vsa ta leta ob strani stoji tudi njegova žena Marija, že nekaj časa pa sta tu tudi dva vnuka, ki bosta gotovo nadaljevala dedkovo neverjetno rokometno zgodbo v Dobovi.
